Stran na srcu operiranih otrok Slovenije

domov


Pozdravljeni, obiskali ste Stran na srcu operiranih otrok. 

Gotovo se vsi starši in njihovi sorodniki ob rojstvu otroka s srčno okvaro zastavljajo ista vprašanja: zakaj prav jaz, zakaj prav meni, zakaj prav nam?  Zato smo se nekateri starši že leta 2002 zbrali in odprli to stran z namenom povezati se z ostalimi starši na srcu bolnih otrok.

Počasi je naše delo dajalo prve sadove. Kot lahko vidite se je kar nekaj staršev oglasilo s svojimi zgodbami. Vsaka od njih je drugačna a bistvo vseh je olajšati si dušo, se pogovoriti z nekom, ki ima podobne težave, predvsem pa izmenjati informacije in izvedeti še kaj, česar nam zdravniki ne povedo. še prav posebno veseli pa smo bili, ko so se nam oglasili tudi odrasli bolniki saj nam lahko s svojimi izkušnjami odgovorijo na marsikatero vprašanje. 


...škoda, da vaše strani nisem našla lansko leto, ko je tudi naša družina preživljala težke trenutke ob ugotovljeni prirojeni srčni napaki hčere Anje...

...Zelo me je potolažilo ko sem videla, da naš Nejc ni edini s tako napako...

Danes želimo svoje  dosedanje delo nadgraditi v društvo, ki bi tako še bolj učinkovito delovalo in pomagalo. Zakaj društvo? Na ta način želimo pritegniti k delovanju tudi tiste, ki se do danes še niste oglasili na naši spletni strani, predvsem pa bi kot društvo lahko bolj aktivno nastopili v javnosti. Kot vidite lahko so na spletni strani že danes dostopne laikom razumljive razlage nekaterih srčnih okvar. Trudimo se, da bi dobili še več informacij in nameravamo opisati tudi ostale srčne okvare. Seveda pa so dobrodošli vsi, ki nam lahko pri tem kakorkoli pomagate. Cilj društva je, tudi povezati se z podobnimi društvi v tujini in prve stike z njimi smo že navezali. 
Žal pa življenje prinaša tudi temne plati. Vsaka prirojena srčna napaka in operacija srca je nekaj posebnega in s seboj prinaša tudi določena tveganja. Med prebiranjem posameznih zgodb boste opazili, da se vse žal niso končale s srečnim koncem. Tudi tem staršem je namenjena naša spletna stran in tudi ti so vabljeni v novo nastajajoče društvo. Za starše ni hujše tragedije, kot je smrt lastnega otroka in takrat je človek še bolj občutljiv in potreben lepe in spodbudne besede človeka, ki je že doživel enako usodo.   
Hvala vsem, ki ste delili svoje zgodbe z nami in da ste tudi nam dali vedeti, da je še veliko takih staršev, ki so kaj takega preživeli.
Če boste nadaljevali z brskanjem po naši spletni strani boste videli tudi, da se znamo prijetno družiti in poveseliti. To nameravamo početi tudi v prihodnje in  veseli bomo, če boste z nami tudi Vi. Zato Vas prisrčno vabimo v naše novo nastajajoče društvo, kajti v slogi je moč. Predvsem pa je moč v solidarnosti in človeški toplini. Pridružite se nam veseli Vas bomo.


 ŽIGA SE VAM ZAHVALJUJE











Pri 15. mesecih, ko sem delal že hitre korake, spoznaval svet okoli sebe, nekajkrat tudi obiskal velike prostore-bolnišnice in spoznaval modre in bele obleke sem začutil, da se nekaj dogaja. Mamica in očka sta bila včasih žalostna in na licu sem videl tisto prozorno tekočino, ki je prihajala iz njunih oči.
Veliko je bilo pogovorov in čutil sem njihovo napetost in zaskrbljenost. Toda nisem vedel zakaj. Jaz sem se počutil zelo dobro.

V torek 14.11.2006 smo se peljali proti Ljubljani. Prišli smo v stavbo, kjer sem dobil že znana oblačila in pik, ki sem ga ob izkušeni sestri Mojci komaj čutil. Noč sem prespal v udobni posteljici, toda k mamici se nisem mogel priviti, ker je sedela poleg mene.

Drugi dan, že navsezgodaj zjutraj so se okrog mene začele zbirati tete v modrem. Bile so dobre volje, nasmejane, pogladile so me po glavi, mamica in očka sta se pogovarjala z njimi. Prišel je tudi stric v belem-dr.Sojak. Mamica in očka sta sedela in ga mirno poslušala. Tudi meni je bil všeč in prav nič me ni bilo strah, ko sta me izročila njegovim rokam. Vedel sem, da bo odlično opravil svoje delo. Res je enkraten.

Ko me je oči odnesel do operacijske sobe sem čutil, da mu je zelo težko. Mamico in očka je tudi bolel srček. Tiste štiri ure, ko sem spal v operacijski sobi so bile najtežje za moja starša.

Hvala sestri Mojci, ki ju je tolažila, jima govorila, da bo z menoj vse v redu, dr. Sojaku za uspešno opravljeno operacijo, dr. Podnarju za odkrito srčno napako. Tudi vsem tetam v modrem, ki so kar naprej nekaj hotele od mene; hvala za prijazne besede, nasmeh, dajanje informacij, za strokovno opravljeno delo v int. sobi: sr. Mili, sr. Aniti, na oddelku sr. Urši, sr. Majdi, sr. Angelci, sr. Metki, sr. Marički,

Vsem se še enkrat zahvaljujem, da so me toplo sprejeli, čutili z menoj vso stisko in z mojim očkom in mamico prešli do sedaj najtežjo preizkušnjo v našem življenju.

Hvala Bogu, da mi je dal tako močna starša.

Tudi mi srčki moramo biti močnejši od drugih.

Žiga


Dragi starši
Naj Vas v takih trenutkih ne zapusti upanje.
Vsak nov dan je darilo.
Nekaj enkratnega je, neponovljivega.

                                                           Špela in Bojan